Mladinska, politična in nevladna organizacija.


Novice

Aktualno dogajanje na področju mladinske politike v Sloveniji in mednarodno.

Teorija in praksa vladajoče elite

Slovenci smo pregovorno nezadovoljen in godrnjav narod. Cilj mojega današnjega pisanja zato ne bo godrnjanje, temveč nekaj konstruktivnih opazk na račun protislovij in paradoksov, v katere se je ujela trenutna vladajoča elita. Teh je veliko, saj hegemonijo znotraj vladajoče elite vzdržuje stranka, ki ima paradoks vgrajen že v svoje demokratično ime. Ime je seveda protislovno samo, v kolikor vzamemo v zakup razhajanja med teorijo in prakso, ki skupaj tvorita trenutno vladajočo ideologijo slovenske kleptokracije.

Teorija stacionarnih banditov trdi, da je človeštvo po neolitski revoluciji svoje nomadske prakse preslikalo v civilizacijske okvire tako, da je prakse plenjenja iz geografsko nedeterminiranega območja preneslo v stacionarne para-državne tvorbe. Tako so lahko voditelji nadaljevali ekstrakcijo dobrin veliko bolj optimalno in neodvisno od mnogih spremenljivk, ki so jih pred tem ovirale. S časom smo, da bi se znebili stacionarnih banditov, v družbene sisteme vgradili varovalke, kot so delitev oblasti, omejitev mandatov, demokratični nadzor in mnoge druge, ki so le tem preprečevale neomejeno plenjenje svojih držav. Seveda je posledično cilj vsakega vladarja z banditskimi težnjami, da se znebi demokratičnih varovalk in tako ostane na oblasti čim dlje. To stori z diskreditacijo sodstva, napadi na medije, podreditvijo represivnih organov in ostalimi prijemi, ki se trenutno dogajajo v Sloveniji.
Da se utrdi na oblasti, mora seveda v prvih fazah svoj plen deliti z ostalimi akterji. To stori tako, da hipotetično ustanovi Demografski sklad za eno stranko, Državni turistični holding za drugo, tretji ideološki privesek pa bo tako in tako zadovoljen z drobtinami z mize orožarskih poslov vladarja. Milijarde evrov namreč ne poznajo ideologije, kot je ne poznajo njihovi plenilci, zato kljub naravnemu rivalstvu sodelujejo za čim večji izplen premoženja. Deležniki plenjenja tako zavračajo očitke, nočejo odstopiti z položajev, uničujejo svoje stranke in se obenem sklicujejo na demokratični mandat ljudstva. Ob naštetem si pomagajo z doktrino šoka, kjer z namernimi izpadi, škandali in napadi ustvarjajo nenehno krizno stanje in tako preusmerjajo pozornost stran od primarnega namena svoje eksistence, ki je plenjenje. Obenem najmočnejša tolpa prelaga odgovornost na svoje podizvajalce, ki jim je delegirala najbolj občutljiva ministrstva, kjer se posledično odvijajo vse trenutne afere. Odgovornost za slabo komuniciranje bo nosil vladni govorec, za razpad in privatizacijo zdravstva resorni minister, za izplen pri orožarskih poslih obrambni minister, za krajo pri nabavi zaščitne opreme minister za gospodarstvo in tako dalje … Poleg tega, da si s tem vladajoča stranka opere roke nad korupcijo znotraj resorjev podizvajalcev njihov politični obstoj še tesneje veže na preživetje svoje zločinske vlade. Entropija države, razpad demokratičnih institucij in nazadovanje so tako samo stranski produkt volje do moči, ki vodi vladajočo elito, pa naj se njene tolpe skrivajo še za tako demokratičnimi imeni.
Ljudje radi pozabimo, da državi, trenutno ”poveljuje” človek, ki je že pravnomočno obsojen sedel v zaporu zaradi korupcijskih dejanj, da o trenutnih postopkih in prihajajočih niti ne govorimo. Smo torej v paradoksalnem stanju, ko si kriminalci sami pišejo zakone. Veliki vodja seveda ni izjema, saj je ta trenutek velik del trenutne vlade neposredno in posredno v kazenskih ter predkazenskih postopkih in preiskavah, ki jih s političnim vplivom brezsramno ovira. V času, ko naj bi se Slovenija pripravljala na drugi val epidemije, je vladi poleg vojne z mediji in nevladnimi organizacijami uspelo najti čas za grobe neutemeljene in nelegalne strukturne posege v podsisteme brez precedensa. Vprašanje, ali Sloveniji vladajo stacionarni banditi ali ne, je retorično, saj dejstva govorijo sama zase. Žal pa smo v razvitem svetu izjema, saj smo za razliko od ostalih držav po že znanih dejstvih kriminalce izvolili sami.
Demokratična ljudska republika Severna Koreja in mnoge ostale tvorbe so dober primer razhajanj med teorijo razumevanja in prakso uporabe besede demokratičnost. Če si entiteta, organizacija ali skupina poda ime, ki vsebuje kakršnokoli demokratičnost, to po navadi nakazuje na deficit le te v praksi. Slovenija tako postaja republika samo še v imenu, medtem ko z nevzdržno hitrostjo drvi v kleptokracijo vladavine kriminalnih organizacij, združenih v strankah. Najprej poudarim, da v politiki ne obstajajo angeli, toda med angeli in demoni obstaja vseeno dovolj moralne krajine, da brez težav ločimo patološke kleptomane sedanjosti od nesposobnih narcisov preteklosti. In ko naslednjič slišite Šentflorjansko modrost: ”Ja, vem, da krade, ampak vsaj kaj naredi,” obrnite vzročno posledični odnos. Plenjenje, v kolikor se le to dogaja, namreč ni nikoli stranski simptom oblasti, temveč vedno razlog zanjo. Z drugimi besedami ”… kaj naredi” zato, da lahko mirno krade in nikoli obratno.

X

 

vir fotografije: Playboy

  • Kategorije prispevkov
  • Blog
Mladi forum SD

Mladi forum SD

Prispevaj komentar

Deli na družbenih omrežjih

@Mladiforum

V ŽIVO: Čas #Covid19 pred družbo postavlja ogromno izzivov. Nekateri so novi, nekatere je čas epidemije samo dodatn… twitter.com/i/web/status/1…

About 2 days ago from Mladi forum SD's Twitter via Twitter for iPhone