Mladinska, politična in nevladna organizacija.


Novice

Aktualno dogajanje na področju mladinske politike v Sloveniji in mednarodno.

Halo, srednji vek? Tukaj Poljska.

Poljsko Ustavno sodišče je z dnem 23.10.2020 že s tako togo in restriktivno zakonodajo na področju človekovih pravic takorekoč v celoti prepovedalo splav in s tem postavilo precedens temačni višjegrajski skupini držav, ki s svojo miselno omejenostjo iz meseca v mesec stagnira v okviru evropskih načel in težko priborjenih pravic. Poleg ostalih razlogov za splav so prepovedali tudi prekinitev nosečnosti v primeru okvare ploda, kar prisiljuje matere k rojevanju otrok z nepopravljivimi okvarami. Ženska je tako na zakonski podlagi na Poljskem upravičena do splava samo v primeru posilstva, incesta ali neposredne ogroženosti matere, torej lahko trdimo, da je na Poljskem splav prepovedan. Večina splavov na Poljskem je namreč opravljena ravno zaradi okvare ploda.

Čeprav se je o reproduktivnih pravicah žensk začelo govoriti dokaj pozno, gre za osnovno pravico v sferi reproduktivnega zdravja žensk in sodi v strogo osebno intimo vsake posameznice in njenih osebnih odločitev, neodvisnih od dnevne politike posamezne države. Tako poljsko Ustavno sodišče s predmetno spremembo zakonodaje grobo krši osmi člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Protiargumentov, ki se jih skrajna desnica poslužuje, je sicer veliko, vendar, če naj karikiramo, razprava o kalčku, plodu in gomolju ne vodi nikamor. Na prvem mestu bi moralo biti zdravje in osebna odločitev posameznice, ki sama sprejema odločitve glede dotakljivosti ali nedotakljivosti njenega telesa. Poljska vlada ženske ponovno postavlja v neenakopraven položaj v odnosu do moških in ukinja pravico biti gospodar svojega telesa. To ni sramotno le za Poljsko, temveč za celotno evropsko skupnost.

Lahko bi rekli, da je poseganje države v reproduktivne pravice žensk v imenu natalitete podobno bombardiranju v imenu miru, saj je dolgoročna škoda v začaranem krogu iskanja pomoči zunaj dostopnega zdravstvenega sistema bistveno hujša, kot ta, ki bi nastala v varnem okolju urejene zdravstvene oskrbe, ki pa v tem primeru ženskam ni več na voljo. Tako so dandanes Poljakinje zaradi nazadnjaške politike izpostavljene psihično izredno obremenjujočemu stanju ter tudi življenjsko ogrožujočim odločitvam, ki so nato izvajane v okoljih, ki ne ustrezajo niti minimalnim medicinskim standardom. Predčasnih prekinitev nosečnosti tak ukrep ne bo ukinil, bo pa predrugačil pot njihovih izvajanj, zaradi česar se sme sklepati, da bodo splav premožnejši lahko izvajali v tujini, revnejši pa se bodo podali na pot rizika za življenje ali vsaj zdravje.

Naj dogodek jasneje umestimo še v časovni okvir! O pravici do splava se je namreč prvič govorilo v Pekinški deklaraciji in Platform for action leta 1995, zapisani na svetovni konferenci Združenih narodov. Ta v 14. odstavku razlaga, da je pravica ženske, da sama nadzira lastno seksualnost in razmnoževanje, tudi temeljna človekova pravica. Naj poudarim, leta 1995 in ne 2020.

Poljska je prenehala slediti človeku kot osnovni sistemski celici in si je v namen izkoriščanja in podjarmljanja ljudstva svojo zakonodajno vejo oblasti v celoti podredila. Temelji strukture države so namreč vpeti ravno v ločenost vej oblasti, s katero se ohranja neodvisnost in vrši nadzor nad posamezno oblastjo s pripadajočimi varnostnimi mehanizmi; v tem primeru so v celoti okvarili in povampirili pravosodni sistem. To je postalo popolnoma podrejeno izvršilni veji oblasti, ta pa s pogledom v tla ponižno stopica za predsednikom Dude, polnim sovraštva in miselne zavrtosti v duhu negiranja civilizacijskega razvojnega procesa. Spominja na »L’etat, c’est moi«, vendar ne kot »Le roi du soleil« marveč »Le roi des ténèbres«. Ta mrak se zgrinja nad evropskimi tlemi in ukinja že pridobljene pravice na podlagi političnih nazorov, ki so le antipod napredku, za katerega smo se borili vrsto let. Skozi oči slovenske zakonodaje lahko skozi svoj sistem vrednot in svobodnih opredelitev do materinstva strogo obsodimo včerajšnjo spremembo v poljski zakonodaji in iskreno sočustvujemo z vsemi žrtvami poljskega omejevanja svobodnega odločanja.

Zanimanje pa zbujaja vzporednica med novo-staro Poljsko, ki vztrajno zagovarja krščanske vrednote starega časa in progresivnostjo Papeža Frančiška. Vatikan odpira vrata za barvitost in enakopravno življenje vseh ljudi, postavlja v ospredje človekove pravice ter normalizira vprašanja, ki si jih v tradicionalni katoliški državi Poljski ne zastavljajo, marveč jih ožigosajo, obsodijo, ponižajo in strgajo z njih vse, kar je še človeškega. Papež, kot vzor in vrhovni duhovni vodja, ki narekuje smernice vsem katolikom po svetu, je tako paradoksalno manj papeški od Poljske. Poljski predsednik med svojo kampanjo poleg vseh sovražnih izjav med drugim zaničeval tudi LGBT+ skupnost in jo oklical za ideologijo in indoktrinacijo. Še več, izrekel je celo, da je LGBT+ hujše zlo od komunizma, ki sicer kot družbeni sistem na Poljskem res ni bil prizanesljiv, vendar to, kar z Dudo na čelu danes počno na njihovi desni in še bolj desni politični strani ni daleč od grozot, ki jih vztrajno nabijajo na križ in opominjajo nanje. Njihovo nekdanje komunistično nasilje je dandanes v popolnem zasuku in kontriranju tega, kar je bilo prej označeno za napredno. S tem se zopet vračajo nazaj v preteklost. Umik od nasilja in obsojanja le tega naj ne bi pomenilo ponovnega nasilja, to ni opomin, ki bi si ga želel izkusiti kdorkoli, ki je bil nasilju že izpostavljen.

Znotraj Evropske Unije bi bila zopet potrebna resna razprava glede članstva Poljske v EU, saj se s spremembami, ki so podobne zadnji, močno oddaljuje od vsakršne vrednote in temeljnih svoboščin. Potrebni bi bili ostri ukrepi pri črpanju evropskih finančnih sredstev, saj ima ravno Poljska zelo visoke zahteve po njih in pridobljene uporablja tudi za financiranje projektov, ki so v nasprotju z zakonodajo in vrednotami EU. Tako je sprejem finančnih sankcij nujen. Represivno spodbujanje žensk k odločitvam glede njihovega telesa je zavrženo in neprimerno času v katerem živimo, je mučenje, poseg v telesno nedotakljivost in osebnostno celovitost. Tak ukrep vnaša v družbene odnose neenakopravnost in znižuje svobodo v družbi. To je ukrep avtoritarne oblast nad ljudmi, družino in ženskami.

Za nameček pa gre dodati, da je dne 14.03.2019 Evropo pretresla novica o zlorabah otrok s strani Poljskih duhovnikov, teh je bilo v nekaj letih vsaj 382, no, ti so travmatične zlorabe prijavili. Še dobro, da je vsaj v primeru posilstva na Poljskem splav legalen.

 

V imenu Mladega foruma SD,

 

Petra Doles, dipl. prav.

  • Kategorije prispevkov
  • Blog
Mladi forum SD

Mladi forum SD

Prispevaj komentar

Deli na družbenih omrežjih

@Mladiforum

V ŽIVO: Čas #Covid19 pred družbo postavlja ogromno izzivov. Nekateri so novi, nekatere je čas epidemije samo dodatn… twitter.com/i/web/status/1…

About 2 days ago from Mladi forum SD's Twitter via Twitter for iPhone