Mladinska, politična in nevladna organizacija.


Novice

Aktualno dogajanje na področju mladinske politike v Sloveniji in mednarodno.

Stanovanja, prekarno delo, okolje…NE, naborništvo!

V zadnjih mescih se je v slovenski javnosti in medijih razvila burna razprava o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Naborništvo oz. obvezno služenje vojaškega roka v Sloveniji ni novo. Le to je bilo namreč glavni vir popolnjevanja Jugoslovanske in kasneje novonastale Slovenske vojske vse do leta 2003, ko je Slovenija za potrebe vstopa v zavezništvo NATO reformirala vojsko v moderno in profesionalno institucijo, brez potrebe po nabornikih.

Kmalu po zamrznitvi obveznega vojaškega roka so se na robovih političnega spektra začela porajati vprašanja, če morda kljub vojaški nepotrebnosti nabornikov mladi potrebujejo izkušnjo služenja v vojski? Vprašanje je mnoga leta delilo slovensko javnost na pretežno starejše zagovornike na eni strani in mlade na nasprotni strani, ki po večini v vojsko ne želimo, kar je razvidno iz oporečnosti, ki je proti koncu naborništva prevladovala med mladimi. Priložnost za nadaljnje deljenje slovenske družbe je lansko leto izkoristil SDS pod vodstvom poslanca Žana Mahniča in nekdanjega obrambnega ministra Aleša Hojsa vložil novelo zakona o vojaški dolžnosti. S padcem vlade Marjana Šarca in sklenitvijo nove vlade med strankami SDS, NSi, Desus in SMC je ponovna uvedba obveznega služenja vojaškega roka pristala v koalicijski pogodbi. Discipliniranje mladih, ki smo po besedah nekaterih poslancev v zadnjih letih postali mamini sinčki in mnogo hujše, je tako uradno postalo ena izmed prednostnih nalog nove vlade, ki jo bo brez dvoma izvajala dosledno. V nadaljevanju bomo utemeljili, zakaj je ponovno izvajanje vojaškega roka nepotrebno in brezpredmetno. Problem  je  štiri plasten, saj ima tako pravno, politično, sociološko kot tudi vojaško komponento.

PRAVNI VIDIK

Mladi se sprašujemo, ali predlagatelji zakona, mediji in laična javnost sploh razumejo problematiko ponovne uvedbe služenja obveznega vojaškega roka. Naborništvo je namreč še vedno predvideno z že obstoječo zakonodajo, vendar se ne izvaja v celoti. Zakon o vojaški dolžnosti (1991), ki je bil glavna pravna podlaga za obvezno služenje vojaškega roka, namreč ni bil nikoli ukinjen, temveč samo zamrznjen z členom 62 (a-e), leta 2002. To posledično pomeni, da naborništvo tudi v praksi ni bilo nikoli ukinjeno temveč smo ga v državi samo delno nehali izvajati. Člen, sprejet k zakonu iz leta 2002, torej naborništvo zamrzne v času miru. To v praksi pomeni, da se pri polnoletnosti vsi zdravi moški vpišejo v vojaško evidenco, vendar se zdravniški pregledi v okviru nabora in vpoklic ne opravi. Le to pa se v primeru vojne začne ponovno izvajati v obliki polne vojaške obveznosti. O ponovni uvedbi 62. člen na temo polnega izvajanja vojaške dolžnosti pravi: ”Odločitev o ponovni uvedbi izvajanja … nabora, napotitve na služenje vojaškega roka… sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije ob povečani nevarnosti napada na državo oziroma neposredni vojni nevarnosti ali ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja v skladu z zakonom.”  Nov zakon tako niti ni potreben, temveč je SDS-u potrebno odstraniti že obstoječi člen o zamrznitvi (člen 62 a-e), razglasiti izredne ali vojne razmere in nadalje zakon dopolniti z amandmaji, da bi ustrezal viziji discipliniranja mladih vladajoče garniture SDS. Tako mediji kot politiki v javnosti delajo usodno napako s širjenjem nerazumevanja in podcenjevanja problema: v resnici gre za odmrznitev in ponovno izvajanje izrednih in vojnih zakonov, za katere so predvidene vojne in izredne razmere. Vse to nas pripelje do naslednjega problema, ki se nanaša na politični vidik.

POLITIČNI VIDIK

Potrebno je razumeti, da je zakon produkt kaotičnih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila regija ujeta v krvavo državljansko vojno. Zakon je torej nastal v izrednih razmerah. Odmrznitev le tega bi torej v veljavo vrnila zakon za čase vojne in izrednih razmer, ki jih trenutno ni. Mladi se torej sprašujemo, če je je ustvarjanje teh razmer morda v interesu nove vlade. Tovrstnega političnega sporočila ne bi smeli podcenjevati, saj bi ukrep razglasitve izrednih razmer novonastale nacionalistične vlade SDS, ki bi omogočil služenje vojaškega roka, v sosednjih državah lahko razumeli kot mobilizacijo in posledično pripravljanje na vojno. Zgodovinsko so odzivi na takšne ukrepe pri sosedah izzvali zaostrovanje odnosov, sorazmerno militarizacijo ali celo preventivne vojne. Naša trenutna vojaška doktrina pa se je doslej opirala na idejo kolektivne varnosti, saj smo obkroženi z NATO zaveznicami. Ta doktrina sloni na visoko usposobljeni profesionalni vojski, ki ne potrebuje naborništva, saj je večina izvajanja njenih vojaških nalog opravljena v sklopu mednarodnih misij (daleč od doma), za katere morajo biti poklicni vojaki zelo visoko usposobljeni. Služenje vojaškega roka se po drugi strani uporablja za pripravo večjega števila vojakov v vojaški rezervi, ki jih je mogoče vpoklicati ob vojni nevarnosti. Po doktrini torej predvideva napad na ozemlje države, ki se v bližnji prihodnosti skorajda zagotovo ne bo zgodil. To nas pripelje do zaključka, da z nepotrebno ponovno uvedbo naborništva SDS ne skuša dosegati vojaških ciljev, temveč politične. Ti so najbolj razvidnji v njenih družbenih implikacijah – zato v nadaljevanju osvetljujemo sociološki vidik.

SOCIOLOŠKI VIDIK

Sociološki vidik je predvsem pomemben zaradi svojih civilno-vojaških razsežnosti predvsem v okviru socialnega imperativa vojske. Dejstvo je, da se mladi skoraj ne prepoznamo znotraj debate o ponovni uvedbi, čeprav ta zadeva prav nas. Z odtujevanjem mladih od varnostnih razmer je namreč služenje v vojski postalo abstrakten del kolektivnega spomina, ki pa bo prav kmalu morda postal vsakodnevna realnost tisočerih mladih. Uvedba obveznega služenja je izjemen poseg v človekovo svobodo s strani države in vojske. Vsak otrok tako ob rojstvu postane lastnina države, ki ji je prisiljen služiti. S tem se izvaja družbeni nadzor, katerega sestavni del je socializacija preko vojske. Njena vloga je med drugim discipliniranje mladih in ustvarjanje ”dobrih” državljanov. Argument, da si nekateri mladi želijo opravljati obvezno služenje, sploh ni na mestu, saj to možnost že imajo z opravljanjem prostovoljnega služenja vojaškega roka. V kolikor hočejo to obveznost razširiti na vse mlade, s tem posegajo v svobodo drugih. Svoboda se konča, kjer se začne svoboda drugega. Socializacija skozi vojsko ima tudi izjemne politične posledice. Prostovoljci in profesionalni vojaki namreč prihajajo iz ideološko desnih volilnih okrajev, saj so vrednote vojske, kot so patriotizem, služenje državi in avtoritarnost tradicionalno povezane s politično desnico. SDS tako skozi naborništvo skuša doseči socializacijo, ki bi njeno ideologijo preko vojske vsilila mladim. Primarni razlogi za ponovno uvedbo torej niso vojaški, temveč politični.

Kar nas pripelje do zadnjega vidika – ta je vojaški.

VOJAŠKI VIDIK

Naborništvo za delovanje profesionalne vojske ni samo nepotrebno, temveč predstavlja tudi breme. Vojska namreč razpolaga z izjemno slabimi materialnimi in kadrovsko podhranjenimi silami. Vsaka dodelitev virov naborništvu bi brez izjemnega dviga obrambnega proračuna močno škodovala vojski, ki kot vemo že nekaj let zapored nosi oceno popolne nezadostnosti. Vojska bi torej morala hraniti politične aspiracije SDS, medtem ko je sama globoko podhranjena. Medtem ko hodi na mednarodne vojaške misije z luknjami v škornjih in ni zmožna opravljati svojih nalog, bi tako morala opremiti generacije nabornikov. Implementacija v imenu izboljšanja vojaških razmer je torej paradoksalna, saj bi ponovna uvedba naborništva na kratek rok najbolj prizadela ravno vojsko, ki je na izpeljavo ponovnega naborništva popolnoma nepripravljena. Slovenija ne bo rešila svojega problema s pomanjkanjem vojakov z naborništvom, temveč z izboljšanjem mizernih delovnih razmer, v katere smo v zadnjih letih potisnili vojsko.

Če torej povzamemo, je ponovna ”uvedba” oz. odmrznitev naborništva medijski, politični in predvsem laični cirkus, v katerega niso vključili ne stroke, ne vojske. Zakon nima stika z realnimi potrebami vojske, je nestrokoven in predvsem nepotreben. Vojska ga ne potrebuje. Mladi ga ne potrebujemo. Glavne žrtve tega zakona bomo kot že neštetokrat prej ravno najbolj ranljivi segmenti populacije, ki nas že tako pestijo pereči problemi od stanovanjske politike do prekarnosti. Mladi menimo, da SDS z vrnitvijo naborništva ustvarja izredne razmere in po nepotrebnem deli slovensko družbo na tiste, ki zakon podpirajo, in na tiste, na katere bo zakon dejansko vplival. Napoved razumemo kot napoved vojnega stanja proti mladim celotne Slovenije, zato ponovni uvedbi nasprotujemo. V kolikor ne bomo slišani, bomo svoje nasprotovanje pokazali na ulicah in volitvah.

Prihodnost je v mladih rokah!

 

Mladi forum

  • Kategorije prispevkov
  • Blog
Mladi forum SD

Mladi forum SD

Prispevaj komentar

Deli na družbenih omrežjih

@Mladiforum